Omemba: Estera G. Puh

»Sem mama dvema neverjetnima otrokoma, ki sta v našo družino prišla vsak na svoj unikaten način. Sem tudi žena, prijateljica, socialna delavka, svetovalka, ta hip polno vključena v izobraževanje za psihoterapevtko, v prvi vrsti pa sem Estera.«

»Iščeš čudežne rešitve, morebitne krivce in najboljši recept za to, da bo k tebi končno prišlo eno malo bitje. Potem pa, če še to ne uspe, pridejo jeza, krivda, globoka negotovost, zavist, strah … In pod vsemi temi se po navadi skriva še tista najtežja: globoka, globoka žalost, ko ti kar ni jasno, kako ne uspe nekaj tako naravnega, nekaj, zaradi česar smo vsi tukaj.«

»Občutek je, kot da si padel na nekem čisto osnovnem, preprostem testu, ki ga vsi drugi speljejo vsaj s trojko.«

»Številni že imajo ime, on ga še ni imel in sva mu ga dala prva. Sem pa mami od prvega dne, ko sem ga videla, v bistvu že od prej, ko še nisem vedela zanj, on pa je obstajal in sem nekako vedela, da prihaja.«

»Prav je, da je postopek tak. Za posvojenega otroka se je življenje začelo z izgubo, ob rojstvu je otrok izgubil biološko družino in prav je, da se preveri vse in še več.«

»Na podlagi vsega, kar danes vem, sem prepričana, da morajo otroci, ki so bili posvojeni ali pa spočeti z darovano spolno celico, vedeti, kako so prišli na svet, da z njimi o tem odkrito govorimo.«